Sigic – Dre Hočevar – Transcendental Within the Sphere of Indivisible Remainder


By Anže Zorman

Minulo jesen je bobnar ter newyorški zdomec Dre Hočevar izdal svoj četrti, kriptično naslovljeni album Transcendental Within the Sphere of Indivisible Remainder. Izšel je, kot že prejšnji dve plošči, pri založbi Clean Feed, ki deluje v Lizboni. Temu čezatlantskemu sodelovanju se v letu 2017 obeta nadgradnja z vsaj še tremi izdajami, od katerih bo ena Drejeva lastna, na drugih dveh pa bo sodeloval v triu mladega pianista Zacka Clarka in v kvartetu enega bolj vznemirljivih izvajalcev novega jazza, Nata Wooleyja. Ta frekvenca izdaj (4 avtorske v dveh letih) se zdi indikativna: Dre je v fazi pospešenega, celo mrzličnega razvoja, nobena od njegovih plošč namreč ne brodi čez razpoznavno isti del reke. Pri njem tudi ne gre zgolj za dokumentiranje delovnega procesa, zgolj za eksperimentiranje. Kot je na Odzvenu zabeležil že recenzent zadnjih dveh albumov, gre za celovite, konceptualno domišljene projekte. V njih Dre deluje kot bobnar ter skladatelj, pri čemer je treba slednjo oznako nekoliko razširiti, saj gre v dobršni meri za improvizirano glasbo, razpeto čez obrobja jazzovskega idioma. Bolj kot skladatelj je torej producent srečanj, organizator interakcij, nadzornik lingvistike ter tvorec metaforik.

Kar zadeva zadnjo označbo, omenimo dokaj zamotane naslove albumov (Coding of Evidentiality ter Collective Effervescence) in skladb (npr. Representational Redescription ter Imaginary Synthesis Within Sublime Inside), ki sledijo neulovljivosti abstraktnih odnosov, procesov in rezultatov improviziranega muziciranja, ki pa so vendarle dovolj tipični, da se jih da kategorizirati (kot zanimivo izjemo je vredno omeniti ime skladbe The Revolutions of Many Others, ki se dozdevno nanaša na pred nekaj leti izdan album neke druge zdomske muzičistke). Dre za naslavljanje, organiziranje in razlaganje glasbe rad uporablja žargon družbenih znanosti. »Evidentiality«, recimo, pomeni gramatično funkcijo za izkaz dokazljivosti, »collective effervescence« pa nam prikliče v spomin koncept sociološkega klasika Émila Durkheima, ki označuje efekt (ter deloma vzrok) religioznih obredov, ko se z izgubo posameznih individualnosti, z raztopitvijo v mehanike kolektivnega procesa, elektrificira transcendentalnost izkustva. Sploh slednji naslov je res plastična, polifona in učinkovita primera. Nasprotno je precej trši oreh poimenovanje »transcendentalno znotraj sfere nedeljivega preostanka«. Z nekaj brskanja ugotovimo, da je »nedeljivi preostanek« koncept nemškega idealističnega filozofa Friedricha W. J. Schellinga, da je to, laično rečeno, ontološka dimenzija obstoječega, ki ni utemeljena v refleksiji in je onkraj simbolizacije. A v kakšnem smislu naj bi ta oznaka ustrezala pričujoči plošči, ostaja zaenkrat skrito.

Schelling koncept vzpostavi v eseju o vprašanjih svobode, pojem pa je tudi ključni element uveljavljenega, po svoje pogosto dolgočasnega diskurzivnega aparata, s katerim se operira v polju improvizirane glasbe. Tule ga bom vseeno apliciral za pavšalno, a morda uporabno pozicioniranje pričujočega albuma: svoboda lahko označuje arbitrarno, neokovano, afektivno, tudi nereflektirano rabo glasbe, lahko pa svoboda meri tudi na konstrukcijo lastnega sistema in torej lastnega, avtorskega profila okovja. Za obravnavani album se zdi, da se kljub improvizaciji kot osnovnemu organizacijskemu principu podaja na to drugo pot. Ob poslušanju slabih 50 minut dolgega, kontinuiranega posnetka dobimo vtis, da gre za sistematično, samogenerirajočo se konstrukcijo. Njeni brbotajoči meandri, prasketavi prehodi in pritajeno histerični vzponi se zde kot premišljen pohod v divergentno, pa vendar strukturirano zvočno slovnico. In če smo malo prej, v geografski maniri, kot lokacijo Drejevih udejstvovanj omenjali obrobja jazza, je treba nujno dodati, da se od tod le še mestoma uzre insignije centra. Le bolj pri koncu se čez nizkofrekvenčne poljane dvigne kak melodični baladni fragment (ter, tako se zdi, celo kratek glasbeni citat iz filma Willy Wonka in tovarna čokolade), sicer pa za regularne tonalne vode v glavnem skrbijo previdno razpostavljeni vstopi klavirja. Tu in tam se iz arabeskno zveriženega abstraktnega podrastja dvigne vzneseni klic in odziv saksofonov, trobente, čela ali sinta.

Čeprav iz zelo ekonomično odmerjene gostote zvočne slike tega na prvi pogled res ni mogoče razbrati, se Transcendental Within … napaja iz manjšega orkestra. Generacijsko (bolj ali manj) homogeno deveterico mladih muzičistov sestavljajo Bryan Qu in Mette Rasmussen (saksofoni), Aaron Larson Tevis (trobenta), Jeremy Corren (klavir), Zack Clarke (sintetizator) in Henry Fraser (bas); od znancev s prejšnjih Drejevih plošč sta tu le čelist Lester St. Louis ter od drugih za odtenek starejši elektrofonik Sam Pluta, ki je skupaj z Zackom odgovoren za eno bolj izstopajočih dimenzij plošče, njeno gibko prepletanje akustičnega z elektronskim. Že sicer si inštrumenti vloge in zvočne karakterje podajajo subtilno, tako da večkrat težko razločimo med trobento, čelom, činelo ter računalnikom, a prav tako se lahko tok brezšivno zapelje tudi v povsem sintetizirane, industrialne vode, iz katerih kot da besni zazankani fotokopirni stroj ali opleta distorzirana žilica računalniškega vezja. Toda vredno je ponoviti: muzika je še vedno zračna, dozirana previdno. Res je začetek precej zahteven, noisersko obarvan, a je ob tem vseeno nezgrešljiv tudi prvi, poantiran vstop enega samega strunskega tona.

Ugodje in udobje prav gotovo nista ključna parametra jezika, s katerim se operira na plošči, in seveda prav tako ne swing ali kaka druga prepoznavna ritmična manira. Pa vendar to ni muzika, ki bi se programsko izogibala brhkim ritmičnim igram, nakazanim idiomom in vihram afekta. Transcendental Within … je projekt prefinjenega glasbenega sistema, v katerem se bohotijo raznovrstna jezikovna srečanja in odzveni, upori, načrtne pozabe, premestitve – ter umetniška vizija, ki je osebna in svojstvena.

http://www.sigic.si/

Buy

+ There are no comments

Add yours